Kulturno društvo Mohorjan

  • 031 686 191

Font Size

SCREEN

Profile

Layout

Menu Style

Cpanel

Kako kratek je ta čas

Kako kratek je ta čas, 
kako kratke je življenje! 
Sen šele živete začew, 
je pa že ločenje!

Ziljska

Skladatelj akademik Lojze Lebič je ob neki priložnosti rekel, da je človekov največji sovražnik čas. Zagotovo ima prav. Čas nam odmerja življenje in s tem vse, kar v njem lahko naredimo. Vsemu živemu se čas izteka. Otroštvo, šolanje, službovanje, družina, otroci, dom, upokojitev, vnuki ..., vse pa se prepleta še z vrsto drugih dejavnosti, ki človeka dopolnjujejo, osmišljajo. Nekaterim je to kultura.

Mejnike v življenju si postavljamo sami, večino nam jih postavljajo drugi. Čudna so pota človeka. Vse več je v življenju neznanega, skrivnostnega, kot znanega. Kdo nam kroji usodo, kdo prižiga luči na nebu …, zakajev je več kot odgovorov.

Starši, učitelji in kateheti so zagotovo usmerjevalci naših življenjskih poti. Eni na njih iščejo kruh za preživetje, drugi udobno lahkotno življenje, eni dobro in lepo, drugi zopet samo denar, … Imeti v življenju dobre starše in učitelje je sreča. Mene so ti, poleg poklicne usmerjenosti, speljali še v svet glasbe, ki mi zapolnjuje življenje. Od šolskih do študentovskih dni, skozi dve desetletji Vresovega prepevanja in kasneje do petnajstletnega delovanja pri KD Mohorjan in več kot petdesetletnega sodelovanja na domačem koru. Vse to se je odvijalo ob ženi Marti, treh hčerah Mojci, Lenki, Meti in njihovih družinah in ob petih vnukih Kaji, Lei, Niki, Žigu, Galu.

Prevaljski kor ima za mnoge naše glasbenike velik pomen: skladatelj akademik Lojze Lebič se je na koru domače fare prvič srečal z Bachom in drugimi skladatelji, ki so ga z glasbo povezali za vse življenje, za orglami je posedal tudi njegov brat Marjan-zborovodja, tod je spoznal svojo življenjsko družico – glasbo skladatelj organistov France Lampret in brat Lojze-orglavec in kasneje Marko Motnik, orglavec in dr. muzikoloških znanosti z Leš, danes delujoč na Dunaju, Renata Mirkac, diplomantka na orglah, naša organistinja, še na starih orglah smo pričeli igrati in si pri cerkvenem zboru nabirati prve zborovodske izkušnje Jožko, Jožica, Helena … , vsi trije smo danes aktivni zborovodje.

Na jesen življenja se človek ozira na prehojena pota. V roke vzame album spominov. In razmišlja o svojem početju, tehta in se velikokrat čudi svojim dejanjem.

Predrznost je že ena takih, ki me je spremljala skozi življenje. Še danes se čudim, kaj vse sem si drznil pri svojem kulturnem delovanju, v glasbi oz. zborovstvu, pri snovanju raznih kulturnih projektov kot so Sušnikovi dnevi, koncertna dejavnost, založništvo, na likovnem področju, ...

Ob pogledu na prehojene poti lahko z veseljem ugotavljam, da so bili ti programi pri ljudeh lepo sprejeti, prav tako pri izvajalcih. Bralec te knjižice bo lahko videl s kolikimi umetniki, kulturnimi poustvarjalci in znanstveniki smo se v minulih petnajstih letih srečevali in sodelovali. Vsi so radi prihajali med nas in radi so se vračali. Lepo je spoznanje: ti ljudje so srčni, pošteni, krepko ti stisnejo roko v pozdrav, pogledajo v oči, z nasmehom na obrazu in s prešernostjo v srcu te pozdravijo. Potem ti dajo nekaj svojega, za kar si jih povabil. In zaželiš si ponovnega srečanja z njimi. Tako ob koncertnem odru, slikarski razstavi, na predavanju ali v prijateljski družbi. To veliko velja.

Drugo lepo spoznanje, ki je zapisano v tej knjigi spominov, je zadovoljstvo številnih ljudi, ki so bili v minulih letih deležni ponujene duhovne hrane. Biti prisoten v krogu prijateljev, kulturnikov, izvajalcev, skladateljev, pisateljev ali slikarjev, povezanih ob glasbi, gledanju poslikanih platen ali ob branju novega knjižnega dela, so dogodki, ki človeka bogatijo in osrečujejo. In koliko je bilo takih srečevanj! Veliko smo dali ljudem in sebi. Krog mohorjanovih prijateljev se iz leta v leto širi.

Veliko zadovoljstvo me navdaja, ko lahko po teh letih zrem v mlade, ki smelo stopajo na kulturna pota in so velik obet naše kulturne prihodnosti. Mnogim smo mohorjani omogočali, da so od začetnih plahih korakov na oder z instrumentom v roki, za klavirjem ali s pevskim darom v teh letih postali pravi glasbeni mojstri, ki se že močno uveljavljajo v glasbenem svetu in v drugih umetniških svetovih. To veliko šteje v očeh vseh tistih, ki prisegajo na svet lepote in duha: Renata, Helena, Jure z Marijo, Mateja, Klemen, Valentina, Nežka in Vanja, pa Nina in Lucija, Jani in Andrej, Urška … in še vrsta njih so generacija mladih nosilcev kulturnega utripa v kraju in dolini. In z njimi so Boštjan, Vesna, Žiga kot mladi organizatorji kulturnega dogajanja na Prevaljah. Ponosni smo lahko na naš mladi rod glasbenikov, pevcev, organizatorjev. Imeti dobre kadre v društvu in okoli sebe je dragocenost, ki se je mnogi ne zavedajo.

Ob teh mladih pa stojijo kot mogočni duhovni stebri imena odličnih mož naše doline od dr. Franca Sušnika, akademika Lojzeta Lebiča, Maksa Strmčnika, Marka Letonje, Stanka Arnolda, Stanka in Andreja Lodranta, slikarjev Bena Kumpreja, Andreja Grošlja, Leandra Fužirja in drugih, Jevšnikarjevih glasbenikov, vseh Petračev, do mlajše Tadeje Vulc, ki so orali ledino koroškega glasbenega in drugih umetniških svetov in ponesli ime doline v svet. In v vseh letih so sodelovali s KD Mohorjan. Ni bojazni, da bi tudi v prihodnje ne prihajali med nas, nam svetovali in pomagali. Iz srca hvala vsem za to pomoč in sodelovanje. SAZU in njihov ZRC, JSKD in Ministrstvo za kulturo so bili partnerji v mnogih projektih. Da bi ostalo tako tudi v bodoče!

V spominsko knjigo so se zapisali tudi vsi domači kulturni ustvarjalci od Šentanelskih pavrov z Mitjem na čelu, vresovci, karantanke, oktetovi in kvintetovi pevci, vsi cerkveni zbori v dolini in izven, ki so v minulih letih spletali venec sodelovanja z mohorjani . Številni koncerti, Sušnikovi dnevi, zborovski festivali, kantate, oratoriji, kantatne suite so tudi plod tega sodelovanja z domačimi društvi.

Posebej lep šopek je v spominsko knjigo narisala naša ljuba zamejska Koroška z Mohorjevo, s Krščansko kulturno zvezo, Slovensko prosvetno zvezo, z Narodopisnim inštitutom Urban Jarnik, tudi z Univerzo v Celovcu in vrsto zamejskih zborov in odličnih mož, ki so vsa leta sodelovali v naših programih. Jože Kopeinig, dr. Janko Zerzer, NužejTolmajer, Stanko Polzer, Jožko Ropitz, pa pokojni Foltej Hartman in vrsta mož iz Mohorjeve … so imena, ki ne bodo nikoli zbledela. Mohorjanovo povezovanje z zamejsko Koroško je imelo za cilj soustvarjati enovito Koroško. Koroška je ena – je bilo geslo letošnje akademije ob slovenskem kulturnem prazniku v Tinjah, kjer so sodelovali tudi naši mohorjani.

Krstne izvedbe glasbenih del, ki so nastale na mohorjanovo pobudo imajo svojo stran v tej spominske knjigi. Kar 55 glasbenih del, zborovskih in instrumentalnih skladb, kantata in suita je nastalo na našo pobudo. Kdo bi tega ne bil vesel!? Hvala Vam dragi skladatelji za vse to.

Iz knjige spominov je moč razbrati programsko usmeritev mohorjanov. Že naše ime izdaja kod hodimo in kam želimo. Tudi sakralni umetnosti smo velikokrat odpirali vrata naših farnih svetišč. To dolgo časa zamolčano umetnost in zamolčane umetnike smo mohorjani vabili v naše programe. Ta sad mlade demokratične Slovenije je našel pot tudi do mohorjanov. Hvala domačemu župniku, da nam v farni cerkvi in leških cerkvah omogoča izvajanje programov sakralne vsebine. Polovica vseh koncertov je bilo v cerkvi.

Danes radi govorimo o mnogih krizah, o politični, gospodarski, socialni … , pripravljajo se novi načrti za izhod iz teh kriz. Vedno bolj glasno pa smo pričeli govoriti tudi o etični in moralni krizi naše družbe. Ni pa še zaslediti, da bi kdo pripravil načrte kako iz teh kriz. Kdo bo prvi začel, starši, šolniki, politiki …? Kdo lahko zanika, da imajo problemi naše družbe duhovni izvor, se sprašuje teolog, slikar, Prešernov nagrajenec p. Marko Ivan Rupnik. Kdaj bodo starši pričeli voditi na kulturne prireditve svoje otroke in se doma in v šoli začeli pogovarjati z njimi o minulem nastopu, koncertu, igri? Škoda, da nimamo v občinskem svetu več ljudi, ki bi bili naklonjeni kulturi, da bi s svojo podporo omogočali razvoj kulturne dejavnosti v kraju, podpirali nove kulturne projekte in s tem skrbeli za kulturno rast naših ljudi. Ko bomo priča tovrstnim dejanjem, ko bomo pričeli z načrtno kulturno, etično in moralno prevzgojo ljudi, takrat lahko upamo na resnične spremembe v družbi, na lepše odnose med ljudmi, na lepše življenje v duhovnem, kulturnem, etičnem in moralnem pogledu. Ko nekdo izkusi LEPOTO, postane boljši, pravi p. Marko Ivan Rupnik v svoji knjigi Umetnost življenja.

Hvala vsem, ki ste sodelovali z nami, nam svetovali in skupaj z nami hodili na naši poti iskanja LEPOTE. Hvala Občini Prevalje, JSKD, Ministrstvu za kulturo, sponzorjem in donatorjem, da ste nas materialno podpirali. Posebej pa hvala vam, cenjeni obiskovalci naših prireditev, da ste nas spremljali in nas bodrili pri delu. Brez vas bi KD Mohorjan ne bilo, saj je prav vam namenjeno vse naše delo.

Naj ob zaključku petnajstletnega dela pri Mohorjanu sklenem z željo VIVAT, CRESCAT, FLOREAT MOHORJAN ! ŽIVI, RASTI IN CVETI MOHORJAN ŠE DOLGA LETA v zadovoljstvo vseh ljudi.

Jožko Kert

Prevalje, februarja 2013

Nahajate se: Domov Zadnji prispevki Kako kratek je ta čas

O Nas

Kulturno Društvo Mohorjan

Na Fari 44

2391 Prevalje