PREVALJE
MOHORJANOVA PESEM NAVDUŠILA ŠTEVILNE POSLUŠALCE
V septembru zbor na mednarodnem tekmovanju v Riminiju- Italija

KOROŠKI APZ MOHORJAN s Prevalj je minulo soboto priredil svoj štirinajsti letni koncert. Farna cerkev je bila napolnjena s poslušalci, ki redno in z zanimanjem spremljajo zborovo delo in se s pevci vred veselijo zborove rasti. Zborovodkinja Helena Buhvald Gorenšek je tokrat predstavila zajeten program zahtevnih skladb tujih in domačih avtorjev. Prvi del koncerta so pevci posvetili delom tujih skladateljev -J. Mantyjarvija, H. Schutza, J. P. Gallusa, J. Farmerja, J. Busto in E. Whitacre. Odličen zvok zbora in dovršene interpretacije so že na samem začetku koncerta pritegnile poslušalce in dale vedeti, da je zbor v tej sezoni zopet naredil velik kakovostni korak na svoji zborovi rasti.

Drugi del koncerta so se nam predstavili slovenski skladatelji: W. Lo Nigro, A. Lajovec, V. Ukmar, P. Merku, L. Lebič, H. Lavrenčič, E. Oraže in M. Prus. Od tega ssmo slišali tri umetne skladbe - Lajevčev LAN, Ukmarjevo BOJAZLIVEC in Merkujevo Z GOZDOM PRIHAJAM -, ki so jih je pevci odlično odpeli, muzikalnost zborovodkinje in tehnična dovršenost so dajale skladbam svoj čar.

Preostale skladbe so bile sodobne priredbe slovenskih ljudskih pesmi – od Prekmurja do Rezije. Posebej prisrčno so zazvenele štiri ziljske pesmi, med njimi smo slišali krstno izvedbo Lebičeve ziljske iz Blač KAKO KRATEK JE TA ČAS. Tudi tokrat, kot že mnogokrat poprej, se je Lebič vnovič izkazal kot izvrsten skladatelj, ki mu je ljudska pesem pomembno področje glasbenega ustvarjanja.

Odličen program, dovršene interpretacije, sočen, izenačen in mladosten zvok zbora – to so odlike mohorjanovega prepevanja. Upravičeno zapišemo, da iz grl domačih zborov in zborov Koroške regije takega petja še nismo slišali. Čestitke zborovodkinji Heleni Buhvald Gorenšek, pevkam in pevcem za ta velik zborovski podvig !

Mohorjane čakajo v tem letu še naslednje naloge:

• 24. junij bo zbor prepeval na prireditvi ob občinskem in državnem prazniku na Poljani,
• 29. junija bodo priredili koncert v Bistrici ob Sotli,
• 7. julija se bodo s celovečernim koncertom udeležili mednarodnega zborovskega festivala V kopru, kamor jih je povabil zbor OBALA KOPER,
• Od 27. – 30. septembra pa bo zbor tekmoval na mednarodnem zborovskem tekmovanju v mestu RIMINI v Italiji. To bo zborovo drugo mednarodno tekmovanje. (Lani so v Bratislavi osvojili zlato plaketo.)
• V oktobru bo zbor organizator Petega zborovskega festivala ljudskih pesmi PREVALJE 2013, na katerem bo sodelovalo šest zborov, v novembru pa bodo potekali Šestnajsti Sušnikovi dnevi.
• 24. novembra bodo mohorjani sodelovali še na regijskem tekmovanju v Dravogradu, leto pa bodo zaključili 26. decembra z božičnim koncertom.

Ob doživetem letošnjem 14. letnem koncertu in zavzetem zborovem delu, njegovi programski usmeritvi in doseženi kakovosti lahko rečemo, da imamo s KOROŠKIM APZ MOHORJAN in zborovodkinjo Heleno Buhvald Gorenšek odličnega predstavnika koroškega zborovstva, ki se z ramo ob rami lahko postavi ob bok najboljšim slovenskim zborom.

Jožko Kert
Prevalje, 2. junija 2013

Pevci KAPZ Mohorjan napolnili cerkev Marije device na jezeru ter obiskovalcem pričarali čudovit večer.

Kako kratek je ta čas, 
kako kratke je življenje! 
Sen šele živete začew, 
je pa že ločenje!

Ziljska

Skladatelj akademik Lojze Lebič je ob neki priložnosti rekel, da je človekov največji sovražnik čas. Zagotovo ima prav. Čas nam odmerja življenje in s tem vse, kar v njem lahko naredimo. Vsemu živemu se čas izteka. Otroštvo, šolanje, službovanje, družina, otroci, dom, upokojitev, vnuki ..., vse pa se prepleta še z vrsto drugih dejavnosti, ki človeka dopolnjujejo, osmišljajo. Nekaterim je to kultura.

Mejnike v življenju si postavljamo sami, večino nam jih postavljajo drugi. Čudna so pota človeka. Vse več je v življenju neznanega, skrivnostnega, kot znanega. Kdo nam kroji usodo, kdo prižiga luči na nebu …, zakajev je več kot odgovorov.

Starši, učitelji in kateheti so zagotovo usmerjevalci naših življenjskih poti. Eni na njih iščejo kruh za preživetje, drugi udobno lahkotno življenje, eni dobro in lepo, drugi zopet samo denar, … Imeti v življenju dobre starše in učitelje je sreča. Mene so ti, poleg poklicne usmerjenosti, speljali še v svet glasbe, ki mi zapolnjuje življenje. Od šolskih do študentovskih dni, skozi dve desetletji Vresovega prepevanja in kasneje do petnajstletnega delovanja pri KD Mohorjan in več kot petdesetletnega sodelovanja na domačem koru. Vse to se je odvijalo ob ženi Marti, treh hčerah Mojci, Lenki, Meti in njihovih družinah in ob petih vnukih Kaji, Lei, Niki, Žigu, Galu.

Prevaljski kor ima za mnoge naše glasbenike velik pomen: skladatelj akademik Lojze Lebič se je na koru domače fare prvič srečal z Bachom in drugimi skladatelji, ki so ga z glasbo povezali za vse življenje, za orglami je posedal tudi njegov brat Marjan-zborovodja, tod je spoznal svojo življenjsko družico – glasbo skladatelj organistov France Lampret in brat Lojze-orglavec in kasneje Marko Motnik, orglavec in dr. muzikoloških znanosti z Leš, danes delujoč na Dunaju, Renata Mirkac, diplomantka na orglah, naša organistinja, še na starih orglah smo pričeli igrati in si pri cerkvenem zboru nabirati prve zborovodske izkušnje Jožko, Jožica, Helena … , vsi trije smo danes aktivni zborovodje.

Na jesen življenja se človek ozira na prehojena pota. V roke vzame album spominov. In razmišlja o svojem početju, tehta in se velikokrat čudi svojim dejanjem.

Predrznost je že ena takih, ki me je spremljala skozi življenje. Še danes se čudim, kaj vse sem si drznil pri svojem kulturnem delovanju, v glasbi oz. zborovstvu, pri snovanju raznih kulturnih projektov kot so Sušnikovi dnevi, koncertna dejavnost, založništvo, na likovnem področju, ...

Ob pogledu na prehojene poti lahko z veseljem ugotavljam, da so bili ti programi pri ljudeh lepo sprejeti, prav tako pri izvajalcih. Bralec te knjižice bo lahko videl s kolikimi umetniki, kulturnimi poustvarjalci in znanstveniki smo se v minulih petnajstih letih srečevali in sodelovali. Vsi so radi prihajali med nas in radi so se vračali. Lepo je spoznanje: ti ljudje so srčni, pošteni, krepko ti stisnejo roko v pozdrav, pogledajo v oči, z nasmehom na obrazu in s prešernostjo v srcu te pozdravijo. Potem ti dajo nekaj svojega, za kar si jih povabil. In zaželiš si ponovnega srečanja z njimi. Tako ob koncertnem odru, slikarski razstavi, na predavanju ali v prijateljski družbi. To veliko velja.

Drugo lepo spoznanje, ki je zapisano v tej knjigi spominov, je zadovoljstvo številnih ljudi, ki so bili v minulih letih deležni ponujene duhovne hrane. Biti prisoten v krogu prijateljev, kulturnikov, izvajalcev, skladateljev, pisateljev ali slikarjev, povezanih ob glasbi, gledanju poslikanih platen ali ob branju novega knjižnega dela, so dogodki, ki človeka bogatijo in osrečujejo. In koliko je bilo takih srečevanj! Veliko smo dali ljudem in sebi. Krog mohorjanovih prijateljev se iz leta v leto širi.

Veliko zadovoljstvo me navdaja, ko lahko po teh letih zrem v mlade, ki smelo stopajo na kulturna pota in so velik obet naše kulturne prihodnosti. Mnogim smo mohorjani omogočali, da so od začetnih plahih korakov na oder z instrumentom v roki, za klavirjem ali s pevskim darom v teh letih postali pravi glasbeni mojstri, ki se že močno uveljavljajo v glasbenem svetu in v drugih umetniških svetovih. To veliko šteje v očeh vseh tistih, ki prisegajo na svet lepote in duha: Renata, Helena, Jure z Marijo, Mateja, Klemen, Valentina, Nežka in Vanja, pa Nina in Lucija, Jani in Andrej, Urška … in še vrsta njih so generacija mladih nosilcev kulturnega utripa v kraju in dolini. In z njimi so Boštjan, Vesna, Žiga kot mladi organizatorji kulturnega dogajanja na Prevaljah. Ponosni smo lahko na naš mladi rod glasbenikov, pevcev, organizatorjev. Imeti dobre kadre v društvu in okoli sebe je dragocenost, ki se je mnogi ne zavedajo.

Ob teh mladih pa stojijo kot mogočni duhovni stebri imena odličnih mož naše doline od dr. Franca Sušnika, akademika Lojzeta Lebiča, Maksa Strmčnika, Marka Letonje, Stanka Arnolda, Stanka in Andreja Lodranta, slikarjev Bena Kumpreja, Andreja Grošlja, Leandra Fužirja in drugih, Jevšnikarjevih glasbenikov, vseh Petračev, do mlajše Tadeje Vulc, ki so orali ledino koroškega glasbenega in drugih umetniških svetov in ponesli ime doline v svet. In v vseh letih so sodelovali s KD Mohorjan. Ni bojazni, da bi tudi v prihodnje ne prihajali med nas, nam svetovali in pomagali. Iz srca hvala vsem za to pomoč in sodelovanje. SAZU in njihov ZRC, JSKD in Ministrstvo za kulturo so bili partnerji v mnogih projektih. Da bi ostalo tako tudi v bodoče!

V spominsko knjigo so se zapisali tudi vsi domači kulturni ustvarjalci od Šentanelskih pavrov z Mitjem na čelu, vresovci, karantanke, oktetovi in kvintetovi pevci, vsi cerkveni zbori v dolini in izven, ki so v minulih letih spletali venec sodelovanja z mohorjani . Številni koncerti, Sušnikovi dnevi, zborovski festivali, kantate, oratoriji, kantatne suite so tudi plod tega sodelovanja z domačimi društvi.

Posebej lep šopek je v spominsko knjigo narisala naša ljuba zamejska Koroška z Mohorjevo, s Krščansko kulturno zvezo, Slovensko prosvetno zvezo, z Narodopisnim inštitutom Urban Jarnik, tudi z Univerzo v Celovcu in vrsto zamejskih zborov in odličnih mož, ki so vsa leta sodelovali v naših programih. Jože Kopeinig, dr. Janko Zerzer, NužejTolmajer, Stanko Polzer, Jožko Ropitz, pa pokojni Foltej Hartman in vrsta mož iz Mohorjeve … so imena, ki ne bodo nikoli zbledela. Mohorjanovo povezovanje z zamejsko Koroško je imelo za cilj soustvarjati enovito Koroško. Koroška je ena – je bilo geslo letošnje akademije ob slovenskem kulturnem prazniku v Tinjah, kjer so sodelovali tudi naši mohorjani.

Krstne izvedbe glasbenih del, ki so nastale na mohorjanovo pobudo imajo svojo stran v tej spominske knjigi. Kar 55 glasbenih del, zborovskih in instrumentalnih skladb, kantata in suita je nastalo na našo pobudo. Kdo bi tega ne bil vesel!? Hvala Vam dragi skladatelji za vse to.

Iz knjige spominov je moč razbrati programsko usmeritev mohorjanov. Že naše ime izdaja kod hodimo in kam želimo. Tudi sakralni umetnosti smo velikokrat odpirali vrata naših farnih svetišč. To dolgo časa zamolčano umetnost in zamolčane umetnike smo mohorjani vabili v naše programe. Ta sad mlade demokratične Slovenije je našel pot tudi do mohorjanov. Hvala domačemu župniku, da nam v farni cerkvi in leških cerkvah omogoča izvajanje programov sakralne vsebine. Polovica vseh koncertov je bilo v cerkvi.

Danes radi govorimo o mnogih krizah, o politični, gospodarski, socialni … , pripravljajo se novi načrti za izhod iz teh kriz. Vedno bolj glasno pa smo pričeli govoriti tudi o etični in moralni krizi naše družbe. Ni pa še zaslediti, da bi kdo pripravil načrte kako iz teh kriz. Kdo bo prvi začel, starši, šolniki, politiki …? Kdo lahko zanika, da imajo problemi naše družbe duhovni izvor, se sprašuje teolog, slikar, Prešernov nagrajenec p. Marko Ivan Rupnik. Kdaj bodo starši pričeli voditi na kulturne prireditve svoje otroke in se doma in v šoli začeli pogovarjati z njimi o minulem nastopu, koncertu, igri? Škoda, da nimamo v občinskem svetu več ljudi, ki bi bili naklonjeni kulturi, da bi s svojo podporo omogočali razvoj kulturne dejavnosti v kraju, podpirali nove kulturne projekte in s tem skrbeli za kulturno rast naših ljudi. Ko bomo priča tovrstnim dejanjem, ko bomo pričeli z načrtno kulturno, etično in moralno prevzgojo ljudi, takrat lahko upamo na resnične spremembe v družbi, na lepše odnose med ljudmi, na lepše življenje v duhovnem, kulturnem, etičnem in moralnem pogledu. Ko nekdo izkusi LEPOTO, postane boljši, pravi p. Marko Ivan Rupnik v svoji knjigi Umetnost življenja.

Hvala vsem, ki ste sodelovali z nami, nam svetovali in skupaj z nami hodili na naši poti iskanja LEPOTE. Hvala Občini Prevalje, JSKD, Ministrstvu za kulturo, sponzorjem in donatorjem, da ste nas materialno podpirali. Posebej pa hvala vam, cenjeni obiskovalci naših prireditev, da ste nas spremljali in nas bodrili pri delu. Brez vas bi KD Mohorjan ne bilo, saj je prav vam namenjeno vse naše delo.

Naj ob zaključku petnajstletnega dela pri Mohorjanu sklenem z željo VIVAT, CRESCAT, FLOREAT MOHORJAN ! ŽIVI, RASTI IN CVETI MOHORJAN ŠE DOLGA LETA v zadovoljstvo vseh ljudi.

Jožko Kert

Prevalje, februarja 2013

Kulturni dogodki zadnjega časa, še posebej pod vtisom evropskega kulturnega leta in Prešernovega dne so v nas ponovno obudili razmišljanja o kulturi. Pridružitev razpoloženju zgornjih dogodkov je naše lokalno praznovanje- petnajstletnica delovanja Kulturnega društva Mohorjan s Prevalj. Naj pričujoča publikacija sama zase pove, kar je treba povedati. Vsak pa dobro ve, da suhoparno naštevanje prireditev ne pojasni vsega, kar rojeva, pogojuje in poganja tako imenovano ljubiteljsko kulturo.

V časih svetovne finančne, gospodarske in politične krize je že skoraj neprimerno govoriti o kulturi. O kulturi, ki je čisti potrošnik in povsem nezdružljiva z bistvi sodobnega kapitalizma, kot so svobodni trg in ustvarjanje dobička. Vendar nas je kultura, ko pokličemo na pomoč zgodovino, združevala v občestvo kot osnova bivanja človeka in civilizacije. V okolju kulture je stalno iskanje boljšega, lepšega in polnejšega doživetja resničnosti. Skratka, gre za iskanje smisla kot osnove človekovega obstajanja. Smisel je vedno mogoče najti, če na pomoč pokličemo kulturo. Kultura je pravzaprav veličasten laboratorij smisla.

Odgovoriti pa si moramo na vprašanje, kakšna kultura in kakšna strategija kulture bi bila skladna z našim časom, z našimi navadami in življenjskimi vrednotami. Še posebej s pojavom globalizacije, ki nosi v sebi svetovno izenačenje in izginjanje lokalne, domače kulture. Slepili bi se, če se ne bi zavedali, da globalno gospodarstvo pomeni tudi novo kulturo, kljub temu da vneto zagovarjamo, da bo identiteta kulture na lokalni ravni zadržala svoje posebnosti. Usmerjenost k lokalnim virom kulture v vseh mogočih pojavnih oblikah istočasno pomeni dokumentirano ohranitev tradicije in avtohtonosti. To je prava pot.

Iz te zakladnice bomo vedno črpali kot dediči sporočilo časa, našli pot in smisel. Za to imamo mnoga zagotovila, katerim lahko brez zadržka verjamemo. Tako bo sodobni človek vse bolj posedoval vrline čustvene in duhovne inteligence, da bo lahko prisluhnil svojemu notranjemu bitju, duši in Bogu. Ob kulturi človek začuti, morda tudi ve, kje se skriva resnica življenja.

Mohorjanu čestitke za petnajstletnico uspešnega delovanja, z željami, da nadaljuje s posredovanjem kulture kraja, ki jo je prejel kot dediščino. In tudi ustvarja dediščino, ki jo bo zapustil zanamcem.

Janez Gorjanc,

dr. med., podpredsednik društva

Ljubiteljska in ljudska kultura sta povezovalki ljudi v lokalni skupnosti in bistveno opredeljujeta identiteto okolja sploh na podeželju odmaknjenem od kulturnega prostora profesionalnosti. V zborovski glasbi, sprva zgolj cerkvenega petja, je ujeta zgodovina, ki je poleg jezika ena temeljnih prvin narodove identitete. »Odnos do zborovstva je občutljiv seizmograf družbe. Tudi današnje, seveda,” je prepričana zborovodkinja Karmina Šilec. Med Slovenci je zborovsko petje najbolj razvito in ljudska kultura z njim najbolj zaznamovana.

Tako se je pričelo tudi v Kulturnem društvu Mohorjan z uradnim pričetkom septembra 1997, z zborovstvom. Kot se začenjajo vse dobre stvari, vedno je nekdo z ustvarjalno vizijo, voljo, silno vztrajnostjo, ki se ne ustraši ovir in gradi, reže gladino. Tako je bilo tudi pri vas, naj mi ne zamerijo, ne bom nizal imen, uspeh je v timskem delu. Pričeli ste s snovanjem nadvse ustvarjalnega kulturnega društva s široko zasnovano vsebino, s cilji, hotenjem, ambicijami, da storite nekaj več. Združili ste mlade v zborovskem petju, ustvarili odličen Koroški akademski pevski zbor, prepoznaven cerkveni pevski zbor, mnogim nadarjenim in predanim ste odprli vrata v svet glasbe, v njej so našli tudi poklicno pot, spet druge navdušili z dobro vsebino preživljanja prostega časa. Že Grki so poznali etični pomen glasbe, ki naj v razvoju mladih pripomore k moralno zaokroženemu človeku.

Mohorjani niste ostali samo pri glasbenih vsebinah, v petnajstih letih ste razvili založniško dejavnost na temeljih nekdanje Mohorjeve na Prevaljah, že ste blizu petdesete izdaje knjig predvsem domačega okolja, uvedli ste glasbeni abonma, festival ljudske pesmi kot edinost na Slovenskem, prirejate likovne razstave. Prevalje so tudi po vaši zaslugi že zdavnaj prešle iz obrobja kulturnega dogajanja v prepoznavno mesto glasbene kulture, presegli ste ljubiteljsko snovanje. Velik delež nadarjenih glasbenikov prispevajo Prevalje v zakladnico slovenske glasbe, med njimi so tudi tisti, ki so se in se kalijo v KD Mohorjan.

Ob 15-letnici delovanja KD Mohorjan čestitam vsem in se zahvaljujem za vaše ustvarjene dosežke, za rast in stalno kvaliteto, za kulturni naboj, ki ga širite. Želim vam še mnogo ustvarjalnih idej in mladih moči v nadaljevanju vašega dela.

Župan Občine Prevalje

dr. Matic Tasič

Kulturno društvo Mohorjan s svojim delovanjem in številnimi kakovostnimi prireditvami že petnajst let na severovzhodnem robu Slovenije prepričljivo zavrača misel o obrobju in nas Korošce na visoki kulturni ravni vključuje v Evropo.

Iz sporedov petnajstletnega delovanja Mohorjana je razbrati čut za kulturno tradicijo, jezik, državo in domovino s polnim zavedanjem, kako je občutljivost za umetnost in znanost posebna oblika vitalnosti določene skupnosti. Ni pretiravanje – na sporedih koncertov, festivalov, zborovsko pevskih srečanj, na razstavah, predavanjih, Sušnikovih dnevih, … srečujemo najvrednejše, kar v umetnosti in kulturi premoreta današnja Slovenija in nam bližnji sosedi.

Kulturno umetniška in založniška dejavnost Mohorjana pomaga osmišljevati današnje vse preveč v tehnično racionalnost in družbeno omrežje ujeto življenje. Koncerti in drugi umetniški dogodki niso samo večerni oddih, saj nam vračajo vero v samega sebe in v prihodnost. Ali kot je dejal veliki Jože Plečnik: »Za doživljanje umetniškega je potreben poljub muze, … poljub božjega …«. In res je tako vse od neandertalčeve piščali preko Brižinskih spomenikov, Prežiha, Kramolca, Sušnika, vse do današnjih umetnikov in znanstvenikov. Posebna vrlina kulturnega društva Mohorjan je tudi v tem, da gradi na duhovnih temeljih, ki so jih v teh krajih pomagali postaviti veliki predniki A. M. Slomšek, Mohorjeva na Prevaljah, A. Oliban, F. Sušnik, Lodrantovi, Lampretovi tudi moj oče in še mnogi.

Ko ob 15. obletnici društva Mohorjan presojamo doslej ustvarjeno nikakor ne smemo spregledati tistih pomembnih rojakov brez katerih prazničnega razpoloženja ne bi bilo – v prvi vrsti predsednika društva Jožka Kerta in vseh, ki mu neposredno pomagajo – Janez Gorjanc, Renata Mirkac, Helena Buhvald Gorenšek, Kristina Smolak… In seveda gre zahvala plemenitim kulturnim mecenom z željo, da Mohorjanu pomagajo tudi v prihodnje, kajti z njimi postajajo Prevalje svetovljansko mesto.

akademik Lojze Lebič

Ljubljana, februar 2013